As a boy, I loved cars. When I turned 18, I lost my best friend to a car accident. Like this. And then I decided I'd dedicate my life to saving one million people every year. Now I haven't succeeded, so this is just a progress report, but I'm here to tell you a little bit about self-driving cars.
Kot fant sem oboževal avtomobile. Pri osemnajstih sem v prometni nezgodi izgubil najboljšega prijatelja. Kar tako. Takrat sem se odločil, da bom svoje življenje posvetil reševanju milijona ljudi vsako leto. Nisem še uspel, tako da je to samo poročilo o napredku, vendar sem tukaj, da vam povem nekaj o samovozečih avtih.
I saw the concept first in the DARPA Grand Challenges where the U.S. government issued a prize to build a self-driving car that could navigate a desert. And even though a hundred teams were there, these cars went nowhere. So we decided at Stanford to build a different self-driving car. We built the hardware and the software. We made it learn from us, and we set it free in the desert. And the unimaginable happened: it became the first car to ever return from a DARPA Grand Challenge, winning Stanford 2 million dollars. Yet I still hadn't saved a single life.
Ta koncept sem prvič videl v tekmovanjih DARPA Grand Challenge, kjer je ameriška vlada ponudila nagrado za izgradnjo samovozečega avta, ki bi lahko prevozil puščavo. In čeprav je bilo tam na stotine ekip, ti avtomobili niso prišli nikamor. Tako smo se na Stanfordu odločili, da zgradimo drugačen samovozeči avto. Zgradili smo ogrodje in programsko opremo. Pripravili smo ga, da se je učil od nas in ga spustili na prosto v puščavi. In zgodilo se je nepredstavljivo: postal je prvi avtomobil, ki se je kadarkoli vrnil iz tekmovanja DARPA in je Stanfordu prislužil 2 milijona dolarjev. A še vedno nisem rešil niti enega življenja.
Since, our work has focused on building driving cars that can drive anywhere by themselves -- any street in California. We've driven 140,000 miles. Our cars have sensors by which they magically can see everything around them and make decisions about every aspect of driving. It's the perfect driving mechanism. We've driven in cities, like in San Francisco here. We've driven from San Francisco to Los Angeles on Highway 1.
Od takrat smo naše delo osredotočili na izgradnjo vozečih avtov, ki se lahko vozijo sami kjerkoli -- po katerikoli ulici v Kaliforniji. Prevozili smo 225.000 kilometrov. Naši avtomobili imajo senzorje, s katerimi lahko magično vidijo vse, kar jih obdaja, in se odločajo o vseh vidikih vožnje. Je popoln mehanizem za vožnjo. Vozili smo po mestih, kot je San Francisco tukaj. Vozili smo od San Francisca do Los Angelesa na avtocesti 1.
We've encountered joggers, busy highways, toll booths, and this is without a person in the loop; the car just drives itself. In fact, while we drove 140,000 miles, people didn't even notice. Mountain roads, day and night, and even crooked Lombard Street in San Francisco. (Laughter) Sometimes our cars get so crazy, they even do little stunts.
Srečali smo džogerje, zelo prometne avtoceste, cestninske postaje, in to brez osebe v enačbi; avto vozi kar samega sebe. Pravzaprav, ko smo vozili 225.000 kilometrov, ljudi sploh niso opazili. Gorske ceste, podnevi in ponoči in celo po zaviti ulici Lombard v San Franciscu. (Smeh) Včasih naši avtomobili tako znorijo, da celo izvajajo majhne akrobacije.
(Video) Man: Oh, my God. What? Second Man: It's driving itself.
(Video) Moški: O, moj Bog. Kaj? Drugi moški: Sam vozi.
Sebastian Thrun: Now I can't get my friend Harold back to life, but I can do something for all the people who died. Do you know that driving accidents are the number one cause of death for young people? And do you realize that almost all of those are due to human error and not machine error, and can therefore be prevented by machines?
Sebastian Thurn: Vem, da ne morem vrniti Harolda k življenju, lahko pa naredim nekaj za vse ljudi, ki so umrli. Ali veste, da so prometne nezgode najpogostejši razlog za smrt mladih ljudi? In ali se zavedate, da je za skoraj vse te kriva človeška napaka in ne mehanska napaka in se zato da preprečiti s stroji?
Do you realize that we could change the capacity of highways by a factor of two or three if we didn't rely on human precision on staying in the lane -- improve body position and therefore drive a little bit closer together on a little bit narrower lanes, and do away with all traffic jams on highways? Do you realize that you, TED users, spend an average of 52 minutes per day in traffic, wasting your time on your daily commute? You could regain this time. This is four billion hours wasted in this country alone. And it's 2.4 billion gallons of gasoline wasted.
Se zavedate, da bi lahko spremenili prostornost avtocest za dvakrat ali trikrat, če se ne bi zanašali na človeško natančnost za ostajanje na voznem pasu -- izboljšali bi položaj telesa in zato vozili nekoliko bolj skupaj na nekoliko bolj ozkih pasovih, odpravili pa bi tudi vse prometne zastoje na avtocestah? Se zavedate, da vi, uporabniki TED, v povprečju porabite 52 minut na dan v prometu in zapravljate čas zaradi dnevne vožnje v službo? Ta čas bi lahko pridobili nazaj. To je štiri milijarde ur zapravljenih samo v tej državi. In 9 milijard litrov zapravljenega goriva.
Now I think there's a vision here, a new technology, and I'm really looking forward to a time when generations after us look back at us and say how ridiculous it was that humans were driving cars.
Zdaj pa mislim, da je tukaj vizija, nova tehnologija, in resnično se veselim časa, ko bodo generacije za nami gledale na nas in se čudile, kako nesmiselno je bilo, da smo ljudje vozili avte.
Thank you.
Hvala.
(Applause)
(Aplavz)